Najdaljša in največja reka, ki teče po ozemlju Slovenije, reka Krka, nosi številna imena. Na svoji 111 kilometrov dolgi poti tako sliši tudi na imena, kot so “dolenjska lepotica”, “zelena lepotica” in tudi “mirna lepotica.

Zaradi narave ozemlja, po katerem teče, je po vsej svoji dolžini skoraj v celoti ohranila naravni tok, naravno obrežje, bližnjo okolico in krajino. Teče po meji med dvema talno različnima območjema, alpskim in kraško-dinarskim in ima zato tri povsem različne podobe, dolinsko, ravninsko ter deloma mešano. To ponuja veliko slikovitost in pestrost krajine ob njej, neponovljivost vedut, čudovita čolnarska, kopalna in plavalna doživetja. Ob njej so številne zanimive zgodovinske posebnosti, kot so nekdanji in obstoječi gradovi in graščine, številni leseni mostovi, nekdanji mlini in žage. Od vsega tega pa je najverjetneje še najbolj pomembno, da je Krka ostala zunaj velikih tehniških sprememb in objema gradbenih mastodontov, ki so pri drugih velikih rekah, ki tečejo le delno skozi našo državo, vizualno onesnažile prvotno krajino.

Površina celotnega povodja reke Krke naj bi merila približno 2.000 kilometrov. Vendar je to le domneva, saj je povodje reke zaradi kraškega značaja obsežnih območij oziroma ozemlja, odkoder reka zbira vodo malo raziskano. Povodje se razprostira od kočevske in ribniške doline, preko Radenskega polja, Suhe krajine in Roga.

V zgornjem toku ji nadzemno na razmeroma dolgi poti vodo dovajata le dva oziroma trije pritoki. Levi Višnjica z izlivom kmalu pod izvirom Krke pri Krški vasi prispeva vodo iz višnjegorske doline, Globočec, kratek potok z izlivom pri Zagradcu pa je njen desni pritok. Prav tako tudi Tominčev izvir izpod Roga. V srednjem toku ima Krka več nadzemnih pritokov, večinoma desnih izpod Roga in Gorjancev. Teh je kar šest, medtem, ko sta leva le dva. Največ nadzemnih pritokov ima v spodnjem ravninskem toku, deset desnih in osem levih. Bogati z vodo so predvsem desni pritoki, ki pritečejo izpod Gorjancev in Žumberške gore in so nepresahljiv vir vode za Krko kljub kraškemu značaju obeh pogorij.

Tako kot ob vsaki reki, so bile tudi v dolini reke Krke že zelo zgodaj speljane pomembne prometne povezave v smereh vzhod – zahod in sever – jug. Po nekaterih domnevah naj bi te poti uporabljali že v predantičnem obdobju. V tem obdobju je bila savska soteska precej manj primerna oziroma neprehodna, druge smeri pa so bile manj ustrezne.

V dolnjem toku reke Krke in v njeni bližnji okolici so bila v predantiki starodavna selišča in gradišča ter druge naselbine in v antiki tudi rečna pristišča, morda mostovi in brodovi, zanesljivo pa brodišča in cestne postaje. Reka je bila s prikladnimi plovili tudi plovna. V srednjem veku so bila ob njej središča fevdalnih gospostev in posestev z gradovi in pozneje z graščinami ter samostana. S prehodi čez reko je bila Krka primerna za mitnice in za nadzorne točke v okviru obveznih oziroma predpisanih poti, ki so bile uvedene v srednjem veku. V dolini reke Krke in njeni bližnji okolici je bilo v Valvasorjevih časih približno 65 gradov in graščin, od katerih številni niso ohranjeni ali pa so ostanki samo zaščiteni. In prav zato se je v preteklosti doline Krke oprijel tudi vzdevek “Dolina Gradov”.