Znamenita človeška ribica, simbol slovenske favne in naravne dediščine, je svetovna zoološka redkost, endemit dinarskega kraškega podzemlja, dvoživka, edini jamski vretenčar v Evropi, ki meri v dolžino 25 do 30 cm, je največja jamska žival na svetu. Telo ima kačasto z dvema paroma dribnih nog s po tremi prstki na sprednjem in po dvema na zadnjem paru. Ustna odprtina je majhna, v ustih pa so drobni zobki. Diha z zunanjimi škrgami. Ima tudi preprosta pljuča. Oči ima preraščene s kožo, zato je slepa. Koža brez temnega pigmenta je zaradi krvi, ki presesava skoznjo, rahlo rožnata ( barva človeške polti - zato ima ime človeška ribica). Za svetlobo je občutljivo vse telo. Svojevrstno je razvito notranje uho, ki je hkrati ravnotežni in slušni organ. Brez hrane lahko živi več let. V laboratoriju leže jajca ( do 70 s premerom okoli 12 mm). Embrionalni razvoj - odvisno od temparature vode - od 3 do 5 mesecev, postembrionalni pa 130 dni. Znanih je nekaj primerov živorodnosti ( dva precej razvita mladiča). Spolno dozori v podobi ličinke po 14 letih. Živi do 100 let v podzemeljskih vodah.

Belo ali človeško ribo, kot žival, ki jo narasla voda včasih vrže iz podzemlja, so že davno poznali domačini okrog Stične. Nedoločno jo omenjata J. V. Valvasor (Slava vojvodine Kranjske, 1689) kot zmajevega mladiča in F. A. Steinberg (1761) iz Malnov pri Planini kot štirinožno belo ribo, ki cvili. Človeško ribico je leta 1768 prvi opisal J. N. Laurenti in jo poimenoval Proteus anguinus.
Krška jama je ena zgodnejših lokalitet človeške ribice, saj so jo odkrili že sredi 19. stoletja.